Ujet

Torej. Verjetno se pričakuje od mene da se bom predstavil. Zakaj? Imena so samo zaporedne črke katere so lahko:

1. Slaba domišljija staršev
2. …
3. Ime dosti krat označuje pripadnost kulturi, kar dosti krat privede k temu da se ustvarjajo razredne družbe v kateri se brez potrebe zaničuje karkoli/kogarkoli ugl. smeti.
4.  Vrnimo se še enkrat k prvi točki. Let that sink in for a bit.

Use se je začelo z tem da sem bil  na robu z upanjem da se da še kaj spreobrniti na pozitivno v mojem življenju. Študentska dela, stvari katerih si človek ne more  privoščiti glih zaradi tega ker delaš preko študentskega servisa, želja po svobodi ( kašna svoboda?), želja po tem biti sam svoj šef. Bullshit.

Nekaj časa so se  mi po glavi klatile misli kot so: Kako bi bilo če bi živel nekje drugje? Kako bi bilo če bi preselil nekam na svoje in ne bit odvisen od staršev kateri  še sami komaj da gredo čez mesec. Nisem pa imel niti približno pojma da se vse to lahko zgodi že čez 1 mesec. Iz dneva v dan sem preklinjal svojo situacijo in komaj čakal že na najmanjšo spremembo.

Pristal sem 800 km od doma. Itak občutek katerega se ne da opisati. Novo mesto, novi ljudje, nove dogodivščine. Takoj sem dobil delo in svoje stanovanje kar je večja možnost da boš videl ištrijana prepevati hite Halida Bešlića, in Safeta Isovića kot pa v 17-ih dneh doseči to kar je meni uspelo. Use je bilo tako kot sem si želel. Imel sme svoj sveti hram (40qm stanovanje), imel sem denarja kot še nikoli v življenju, imel sem punco (800km stran seveda ampak k tej zgodbi enkrat kasneje) in imel sem tisto za katerem sem najbolj hrepenel. Svobodo.