Dom.

Neumno in brezsmiselno je verjeti, da je nekje lepše kot doma. Sam sem bil prepričan v to. Ampak ni tako, in to mi je iz dneva v dan vse bolj jasno. Nostalgija in domotožje se v meni vlečejo  kot gosta novembrska megla v kotlini. Spet slišim sirene katerih zvok ostaja v dolgih ulicah za hitrostjo policijskih avtov, in me vrnejo v realnost iz zasanjanih večerov in misli kaj se dogaja doma, z prijatelji in kako je ona…

Ker sva z punco pred nekaj časa prekinila svojo zvezo me občutek sreče oz. radosti ponavadi obišče le še na poti domov, ko odštevam vsakega od 750km posebej kdaj se bom spet naužil domaćega zraka in ko bom odklenil spet bela vhodna vrata z tistim še zmeraj ne spremenjenim škripanjem. Zame je to samo še en dokaz da je vse lepo minljivo in, da le lepota doma obstane med vso to konfuzijo in ne sigurnostjo ki hlapi iz mene.

Preplavi me občutek da bi vse skupaj poslal v 3 krasne, ampak nemorem ker mi nekaj govori da bo iz vse te situacije še nekaj dobrega nastalo.

Sliko je narisala Kaja cactuss iz hriba. Shoutout za moj Hrib!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s