Dom.

Neumno in brezsmiselno je verjeti, da je nekje lepše kot doma. Sam sem bil prepričan v to. Ampak ni tako, in to mi je iz dneva v dan vse bolj jasno. Nostalgija in domotožje se v meni vlečejo  kot gosta novembrska megla v kotlini. Spet slišim sirene katerih zvok ostaja v dolgih ulicah za hitrostjo policijskih avtov, in me vrnejo v realnost iz zasanjanih večerov in misli kaj se dogaja doma, z prijatelji in kako je ona…

Ker sva z punco pred nekaj časa prekinila svojo zvezo me občutek sreče oz. radosti ponavadi obišče le še na poti domov, ko odštevam vsakega od 750km posebej kdaj se bom spet naužil domaćega zraka in ko bom odklenil spet bela vhodna vrata z tistim še zmeraj ne spremenjenim škripanjem. Zame je to samo še en dokaz da je vse lepo minljivo in, da le lepota doma obstane med vso to konfuzijo in ne sigurnostjo ki hlapi iz mene.

Preplavi me občutek da bi vse skupaj poslal v 3 krasne, ampak nemorem ker mi nekaj govori da bo iz vse te situacije še nekaj dobrega nastalo.

Sliko je narisala Kaja cactuss iz hriba. Shoutout za moj Hrib!

Advertisements

Navada.

Kaj so sploh navade. Lahko so vsakdanje kot je to, da ko vstaneš iz postelje neorientiran kot Bush, ki je namesto na Slovaško pristal v Sloveniji, in momentalno greš na wc. Navada je tudi ko se z neko osebo toliko zbližaš da, je njen obstoj v tvojem življenju samoumeven. Ko se ta oseba poslovi iz našega življenja pa ostane luknja, odsotnost navade in v naši naravi je to da, iščemo zamašek za to luknjo. Ta zamašek je treba pozorno izbirati, ker ena napačna odločitev lahko povzroči niz slabih odločitev katerih se je težko rešiti.

Navada je življenski stil, zaradi katerega se nam vse kar je drugače torej kar nam ni v navadi zdi nenormalno. Ljudje nočejo spremeniti svojih navad in se za to navado borijo na različne neokusne načine. Enega od teh načinov zasledujem že nekaj časa po Facebooku, v obliki raznega zaničevanja ljudi katere je situacija prisilila zapustiti svoje domove in oditi v upanju da, jim sever te brižne Evrope nudi boljše življenske pogoje. Bojijo se da, jim bodo te osebe spremenile njihove navade, a ljudje se najbolj bojijo spremembe. Ne glede na to ali je boljša ali ne. Bojijo se tvegati svojo ljubo navado. Stopite ven iz škatle in se ozrite okoli sebe. Svet je lepši ko je razgledan.

Nadaljevanje ko bom spet imel preveč časa.

Zelena.Rumena.Rdeča.

“pa dobro koji kurac”..

Mislim da sem našel meko semaforjev na svetu. In po naključju trenutno živim tam. Tej tribarvni drogovi postavljeni na vsakem koraku so moji novi življenski sopotniki. In nismo kaj preveč navdušeni nad našo sveže pečeno zvezo. Če bo semaforji bili oseba bi ta oseba bila tista oseba katera vsako jutro vstane, gre v kopalnico, se pogleda v ogledalo in reče ” danes bom nekomu zajebau dan.”

Nevem.

Nevem ali ta občutek tesnobe v meni prebuja konstantna prisotnost sivih oblakov kateri se neskončno nadaljujejo. Ali pa je to samo nostalgija. Čudovito je opažati kako znane osebe postajajo vse bolj neznane kot vse tiste matematične funkcije zaradi katerih si presedel ure in ure gledajoč v zid namesto v zvezek. V takih situacijah se opazi kdo je pravi pojem prijateljstva in kdo so moteče frekvence v sistemu. Nevem niti če se splača pisati o temu. Ampak jebeš. Zakaj pa ne. Sej ne da imam kaj pametnejšega početi. Nevem zakaj nisem prej opazil, da so starši  najpomembnejše osebe v življenju, in nevem niti zakaj je potrebno živeti ločeno od njih da, prideš do tega spoznanja. Nevem niti zakaj se sekiram zaradi določenih oseb in njihovih dejanj in spravljam sam sebe ob živce. To je koda bi sam sebi dau plesko.

Nevem, mogoče sem to samo jaz, ali pa je res vreme.

Ujet#2

Pa kaj da rečem? Nije loša ova Njemačka.

Privadil sem se na ta germanski tempo. Razen na zbujanje. To je grozno. Še vedno sem mnenja da človeški organizem nebi smel delovati pod nobenim pogojem prej 8 uro zjutraj. To je naprimer nekaj kar je totalno nepotrebno.

Zakaj majo Nemci tolko keša? KER SO SKOPUHI. Majkemi ta folk gleda kje je za cent neka stvar ceneje pa če bo zato mogel it na drug konec mesta. Ampak zabavno je bit v okolju kjer dejansko ljudje živijo in ne samo preživljajo. Kjer ni usakodnevna debata na delu kako nekdo ne more odplačati kredita ali pa da je še 2 tedna do plače a oni so že suhi.

Zadnjič pavi meni sodelavec “Grem v Dubaj za dopust.” Dubaj rođaci. Js nemorem u Amsterdam varjanta.

Ampak pol se spomnim. Aja to je moj sodelavec. Se pravi js delam tam kjer on. Pa možda ču i ja negad u Dubaj.

Alles gute.

Der Jugo.

(Na sliki je eno od mojih delovnih mest)

Döner.

“Kolega bist du aus Sarajevo?”

Z tipičnim turškim naglasom me doleti to uprašanje. Kolega.

Nimam pojma kako je prišel do tega zaključka po tem, ko sem samo Hamburger naročil.

Nevem mogoče mi piše BOSKE z debelim tiskom v helvetici (ne mogoče ampak očitno) na čelu. Po dvignjeni obrvi in začudenim izrazom sem mu reku da žal ne, da sem iz Bihača.

To je to. Hudo res.

Z lepimi pozdravi, Boske

Ujet

Torej. Verjetno se pričakuje od mene da se bom predstavil. Zakaj? Imena so samo zaporedne črke katere so lahko:

  1. Slaba domišljija staršev
  2. Ime dosti krat označuje pripadnost kulturi, kar dosti krat privede k temu da se ustvarjajo razredne družbe v kateri se brez potrebe zaničuje karkoli/kogarkoli ugl. smeti.
  3.  Vrnimo se še enkrat k prvi točki. Let that sink in for a bit.

Use se je začelo z tem da sem bil  na robu z upanjem da se da še kaj spreobrniti na pozitivno v mojem življenju. Študentska dela, stvari katerih si človek ne more  privoščiti glih zaradi tega ker delaš preko študentskega servisa, želja po svobodi ( kašna svoboda?), želja po tem biti sam svoj šef. Bullshit.

Nekaj časa so se  mi po glavi klatile misli kot so: Kako bi bilo če bi živel nekje drugje? Kako bi bilo če bi preselil nekam na svoje in ne bit odvisen od staršev kateri  še sami komaj da gredo čez mesec. Nisem pa imel niti približno pojma da se vse to lahko zgodi že čez 1 mesec. Iz dneva v dan sem preklinjal svojo situacijo in komaj čakal že na najmanjšo spremembo.

Pristal sem 800 km od doma. Itak občutek katerega se ne da opisati. Novo mesto, novi ljudje, nove dogodivščine. Takoj sem dobil delo in svoje stanovanje kar je večja možnost da boš videl ištrijana prepevati hite Halida Bešlića, in Safeta Isovića kot pa v 17-ih dneh doseči to kar je meni uspelo. Use je bilo tako kot sem si želel. Imel sme svoj sveti hram (40qm stanovanje), imel sem denarja kot še nikoli v življenju, imel sem punco (800km stran seveda ampak k tej zgodbi enkrat kasneje) in imel sem tisto za katerem sem najbolj hrepenel. Svobodo.